Monday 18 February 2008

V navezi z Mickom Fowlerjem

Čeprav se z Mickom Fowlerjem preko elektronske pošte poznava že sedem let, se do tega vikenda nisva nikoli srečala in niti pomislil nisem, da bi se kdaj lahko celo navezala na vrv. Toda ko sem zvedel, da ima polet domov šele v nedeljo zvečer, in torej cel dan časa, sem se ojunačil in ga povabil na plezarijo. Takoj je bil za stvar in v mrzlem dopoldnevu sva se pripeljala v Osp.

Micka seveda nisem odpeljal takoj v Babno ali v steno nad vasjo, čeprav sta bili obsijani s soncem in ponujali prijetno plezanje. Micka, ki je že dosti slišal in prebral o Ospu, se je spodobilo povabiti v veliko steno. Ta je bila bolj kot ne še v senci, bilo je mraz in še veter se je vrtinčil čez njene zgornje robove. Od prvotne ideje, da bi se odpravila v Internacionalno ali pa vsaj v Natopirja, je zaradi mraza na koncu ostal le Medo. A tudi najlažja smer v osapski steni je ob nizkih temperaturah povsem zadosten zalogaj, s čemer se je, ko se nama je v smeri vsakemu po dvakrat zanohtalo, strinjal tudi Mick. Po prvem vprašanju na robu stene, če se ima lahko sedaj tudi on za osapskega plezalca, je ogrevanjem svojih rok ugotovil skrivnost slovenskih uspehov v Himalaji, Patagoniji in drugih mrzlih koncih sveta: »Mislim, da ste tako uspešni, ker lahko kvalitetno (v mrazu in vetru) trenirate kar pri sebi na morju«. Potem ko sva poiskala majhno zavetje in se pogovarjala o mnogoterih stvareh – tudi neumnostih - mu je pogled ušel v s soncem obsijano Babno. »Greva še malo tja in upravičeno uporabljava magnezijo?«

Plezalni dan sva sklenila, kakor se seveda spodobi, pri Vikiju v Črnem Kalu. Kava z Mickom je bil moj do sedaj najbolj zabaven plezalski kofe. Popolnoma sproščena zafrkancija in angleški humor v najboljši obliki sta zapečatila plezalsko nedeljo. Človek res nima občutka, da se pogovarja z enim najbolj spoštovanih in vizionarskih alpinistov današnjega časa. Pravzaprav se je potrdilo tisto, kar mi je o Micku že leto poprej povedal še en angleški plezalski in fotografski kolega Ian Parnell, ki je Fowlerja opisal takole: »Micka najbolje opišejo tri oziroma štiri lastnosti.
- je izjemno prijazen človek;
- zelo rad pomaga in z informacijami nikoli ne skopari;
- je zelo skromen
- v pogovoru z njim dobiš občutek, da bi vse, kar je preplezal on, lahko preplezal tudi sam. No, to je pa največja laž na svetu.«

Gotovo pa si bom to plezanje zapomnil tudi po ogromni distanci, s kakršno gleda Mick na sebe in na svoje dosežke. Zbijanje šal o samem sebi in o svojih dogodivščinah ter tudi o uspehih in nagradah (med drugim, da je bila daleč najboljša stvar na podelitvi Zlatega cepina – dobil ga je za prvenstveni vzpon na Siguniang v Sečuanu - to, da si lahko poljubil članico žirije Catherine Destivelle) je bilo nekaj, kar je v našem prostoru precej nenavadno. Mogoče je bilo tudi zato na sobotnem Mickovem predavanju videti med bolj redkimi alpinisti tiste, ki kljub svojim (velikim) uspehom ravno ne mislijo, da s svojim plezanjem delajo čisto zlato.
Na izletu nisem veliko fotografiral. Raje sem užival v pogovorih z Mickom. Spomini ostanejo, fotografije pa se lahko izgubijo (predvsem diasi), digitalne pa lahko požre kakšen prav nesramen računalniški virus.

Wednesday 6 February 2008

Zdaj pa še mladci

Švicarska mladca Simon Anthamatten (1983) in Roger Schali (1978) sta konec januarja prebrzela Klasično smer v Eigerju v 6 urah in 50 minutah, kar do sedaj je najhitrejši čas za navezo (med solisti je še vedno najhitrejši Ueli Steck s časom 3 ure in 54 minut). Vzpon sta opravila en teden po Anthamattnovi zmagi na tekmovanju za svetovni pokal v lednem plezanju v Val Daoni. Simon sicer Klasične smeri ni še nikoli splezal v celoti (je pa zato prosto ponovil Japonsko diretissimo), Roger pa jo je pred tem preplezal devetkrat.
Več o tem vzponu na

Monday 4 February 2008

Čarovnije tudi za 50. rojstni dan

Mauriziu Zanolli oziroma Manolu niso kar tako dali vzdevka "Čarovnik". Prislužil si ga je predvsem s svojimi drznimi vzponi v osemdestih letih, ko je s sprotnim nameščanjem varovanja preplezal številne hudo težke smeri v velikih dolomitskih stenah. Ni čudno, da kar nekaj izmed teh še nima ponovitve. Bolj malo znano je tudi, da je pri nekaterih dolomitskih prvenstvenih vzponih preplezal tudi smeri sedme stopnje brez varovanja, samo z magnezijo in plezalniki. Predvsem v plezališčih je svoje sledi pustil tudi v naši bližini. Njegova Malvazija v Dvigradu na primer po skoraj 20 letih še nima ponovite...

Tudi na "stara"leta Manolo ne počiva. Pred kakšnim dobrim letom je v Švici ponovil Bain du sang (Krvava kopel) z oceno 9a. Malo zatem je v Dolomitih opremil in preplezal več raztežajev dolgo smer Solo per vecchi guerrieri (Samo za stare vojake), za katero je predlagal oceno nekje med 8c in 9a. Čisto na koncu lanskega leta je Manolo udaril še enkrat. Ponovno se je vrnil v švicarsko plezališče St. Loup in za svoj 50. rojstni dan uspel smeri Bimbaluna 9a/a+. Manolo je torej kot vino - starejši je, boljši je.

Obe fotografiji Manola med plezanjem v Rovinju sem naredil nekega zelo mrzlega zimskega jutra, ko se je samo zaradi fotografiranja neogret skrajno elegantno sprehajal gor in dol po eni smeri tam okoli 7a...
Več o Manolu in njegovem zadnjem podvigu pa dobite na strani Planetmountain.com.

Saturday 2 February 2008

Navigator Juš

"Kartu čitaj i seljaka pitaj", je bila prva modrost, ki smo jo dobili v svoje brucovske glave pri študiju geografije. Znanje se seveda prenaša iz roda v rod in tako sedaj Juš skrbi, da njegov ati (in vsa družina, če se pridruži) na fotografskem "assignementu" ne tava naokoli kar tako, na slepo. No, grad Hmeljnik v ozadju že nekaj desetletij ne deluje, seljaki oziroma tlačani so se že zdavnaj urbanizirali v Novem mestu, namesto njih pa so pognali vinogradi in zidanice. Pa kaj bi kakršnekoli lokalce spraševali, kako priti do Hmeljnika, če pa imamo za takšne primere kar Juša.

Friday 1 February 2008

dogajali in odmevali smo v januarju

Zgodba in in fotke z našega lanskega plezalskega izleta na sever Norveške so očitno precej popularne. Reportažo na šestih straneh o našem tamkajšnjem plezanju so objavili še v poljski reviji Gory, stran manj pa so nam namenili v slovenski izdaji Men's Healtha. V prvi letošnji številki so me s hribovsko – plezalnimi zimskimi fotkami gostili še v fotogaleriji revije O osebnosti.
V januarski številki revije GEO pa je bila objavljena moja daljša reportaža o slovenskih mostovih. Pisanja in predvsem fotografiranja mostov sem se lotil zelo previdno, ker nisem natančno vedel, kaj naj s tistimi loki čez reke in doline. Pa sem spoznal, da mostovi niso samo konstrukcije iz različnih materialov, ampak še mnogo več. Na koncu mi je bilo kar malo žal, da sem moral skleniti fotografiranje teh elegantnih gradbenih mojstrovin...

Pa še to. Po petih mesecih »porodniškega dopusta« sem šel spet v hribe. Z Lačnom, Flisom in Tadejem smo odrinili naravnost v Loško steno, ki pa je bila očitno edina strmal v naših bregih, ki ni premogla razmer, tako da smo bili še za dne na pivu. Pa je bilo fajn dvigniti rit, vstati ob treh zjutraj, vonjati zasneženo steno, se premigati in zašvicati ter – kakopak - ob tajkunski zlatorumeni pijači poslušati štorije zgovornih plezalskih kolegov. Mala zmaga.