Marjan Žiberna: BAZNI ŠČUREK

Ščurki niso sicer najbolj prijetne in zaželjene živali, toda njihovi daljni sorodniki, med katere sodijo tudi bazni ščurki Scurkus basis, znajo biti čisto prijazni prebivalci izhodiščnih taborov kakšne himalajske odprave.

Toda podvrsta baznih ščurkov, kot je Scurkus basis Gibernaus, premore celo številne kvalitete: je pismen, razgledan, nemoteč, ima očiten dar opazovanja. Takšen je tudi Marjan Žiberna, avtor literariziranega potopisa z naslovom Bazni ščurek. Zaradi prej omenjenih lastnosti in netipičnega položaja baznega ščurka v alpinistični odpravi, je Žiberna lahko napisal knjigo z izvirnim pogledom na himalajsko odpravo. Zgodbe s takšnega zornega kota ne more napisati noben uradni član odprave, ne plezalec, niti zdravnik in tudi novinar ne. To je knjiga, ki jo lahko napiše samo bazni ščurek prav posebne (pod)vrste.

Sweet Home Himalaya

Juanito Oiarzabal je 52-letni baskovski možakar, ki že dalj časa slovi kot eden najuspešnejših Himalajcev. V nekem intervjuju je dejal, da so ga nekdaj bolj zanimala druga alpinistična področja, npr. nižje gore in tehnično zahtevnejše stene, da pa se je za osemtisočake odločil zaradi tega, ker je v Španiji lahko dobil sponzorje samo za odprave na najvišje gore sveta. Po dobrem desetletju je postal šesti človek na svetu z vsemi osemtisočaki in četrti, ki je prišel na njihove vrhove brez dodatnega kisika. A njegov himalajski duh je bil izpuščen iz steklenice že dolgo pred zadnjim osemtisočakom in ga očitno ne mika več nazaj. Po 14. osemtisočaku se namreč Juanito Oiarzabal ni niti malo ustavil in je pred nekaj dnevi, ko se je že drugič povzpel na vrh Makaluja, zabeležil že svoj 22. (!!!) vzpon na vrh višji od 8000 metrov. Na Čo Oju je bil štirikrat, na K2 dvakrat, prav tolikokrat tudi na Makaluju in Gašerbrumu II, itd.
Za popestritev svoje bere 35 himalajskih odprav, je vmes še prečil Grenlandijo in prepešačil puščavo Taklamakan.
Več - predvsem za špansko beroče - na www.juanitooiarzabal.com

Haute Route v enem dnevu

Marsikateri ljubitelj turnega smučanja pozna slovito potovanje na smučeh, ki vodi od Chamonixa do Zermata. Čeprav so možne številne variante turnosmučarskega prečenja dela zahodnih Alp, pa večina smučarjev s potjo opravi v 6-7 dneh. Toda Francoza nekdanja odlična tekmovalna turna smučarja Lionel Bonnel in Stephane Brosse sta Hute Route opravila z neverjetno naglico in prišla na Cilj v Zermatt v manj kot 24 urah. Natančen čas podviga, ki sta ga opravila 2. maja, je 21 ur in 11 minut. Silovit tempo na približno 60 miljah dolgi poti, ki sta jo opravila le z lastno močjo in sama nosila tudi vso opremo, je spodnesel njunega prijatelja, ki je moral sredi ture odnehati. Kaj več o tej turi lahko povedo tisti, ki so jo opravili, nam drugim pa že bežen pogled na zemljevid in hiter seštevek višinske razlike (več kot 7000 metrov vzpona in nekoliko manj spusta) pove, kako močna sta Francoza. Več na www. climbing.com.

Pravkar mi je svoje fotografije s Haute Route poslal GV Klemen Gričar, ki je letos vodil to turo dvakrat - v aprilu in na začetku maja.

Reportaža o poklicnih gasilcih

Jutri v soboto 20. maja, bo v Objektivu - sobotni prilogi Dnavnika - bo objavljena moja reportaža o poklicnih gasilcih. Čeprav se je sem ter tja dobro odstraniti iz plezalskih vsebin in krogov, pa brez klajmberjev tudi v tem primeru na srečo ni šlo. Glavni informator in človek, ki me je gostil v ljubljanski poklicni gasilski brigadi in mi odprl marsikatera vrata, je nihče drug kot škofjeloška plezalska legenda Cac Langerholc. Za več informacij in upam, da zanimivega branja tudi, pa bi bilo treba do prve trafike.

Spominska smer Tine Jakofčič

V soboto sva se s Pavletom podala v Kogel in nezgažen sneg pod steno je govoril, da sva vsaj v prvomajskih praznikih prva zakoračila pod to steno. Prva pa sva verjetno tudi ponovila smer, ki jo je Pavle z Zvonetom Drobničem kot prvi preplezal davnega leta 1980. Zakaj je samevala dolgih 28 let, mi ni povsem jasno. Smer je lepa, z uporabo nekaj tehnike ni pretežka, zgornji del je vsaj tako lep kot sosednji Zupan, morda mestoma še malo težji.

Pravzaprav sva šla pogledat, če gre smer tudi na frej. Že prvo tehnično mesto je bilo (ne samo zaradi nekoliko mokre poči) dovolj zaguljeno za oceno okoli VIII, plošča pod gredino pa (vsaj meni) ostaja uganka in tudi izziv za prave "platenmajstre".

Tretjega maja je še malo zeblo v prste na rokah, poleg skromno odmerjenih obdobij sončka, sva bila deležna še manjše snežne plohe in jutranjih kapljic iz ne prav obetajočih oblakov. Sicer pa na Podih še vlada prava zima.