Kirong, Kodari, Everest

Kirong je majhno mestece na v južnem delu zahodnega Tibeta, ki ga je Heinrich Harrer v svoji knjigi Sedem let v Tibetu opisal kot edini tamkajšnji kraj, kjer imajo celo nekaj gozda. Ko smo se leta 1993 po odpravi na Šiša Pangmo za kratek čas odpeljali še v Kirong, dreves ni bilo nikjer več. Je pa zato v kraju stala ogromna vojaška kasarna. Seveda z dobrim razlogom: južno od Kironga je edini naravni prehod, skozi katerega bi ljudje lahko tudi v večjem številu prišli v Nepal.

Moč Kitajske je (ne samo v tistem delu sveta) ogromna. Sploh ekonomsko, pa tudi vojaško ne sestavljajo njene brigade samo dve in pol patrije in še kakšen pilatus povrhu. To očitno dobro vedo tudi nepalske oblasti, ki so pokleknile pod močjo zahtev svoje severne sosede. Nepalci so sicer dovolili vzpone na Everest že pred 10. majem, a plezalci do tega datuma ne smejo višje od drugega tabora (cca. 6400 m). Prav danes je prišla tudi novica, da so začasno prepovedali tudi opremljanje poti skozi Ledeni slap. In ne samo to, v zraku je tudi prepoved helikopterskih prevozov pod Everest, Nepalci pa bodo menda nadzorovali tudi poročanje po satelitskih telefonih, elektronski pošti itd. Veliki brat severne sosede je pač mogočen in njegova ušesa sežejo tudi čez najvišje gore sveta.
Sicer pa gre Nepalce tudi razumeti. Medtem ko južno od Kironga vproti Nepalu ne teče še nobena cesta (jo pa po besedah Nepalcev načrtujejo), pa pri kraju Kodari obe državi povezuje edina cesta. Speljana je čez most, ki je dovolj trden in širok, da se čez njega lahko pripelje še kaj širšega in težjega od patrije.

Za konec pa še o človekovih pravicah. Te so univerzalne in danes tudi globalne. Ko govorimo o Tibetu, mislimo tudi na Darfur, nekdanji Zaire, pa Guantanamo, marsikakšno drugo državo drugje po svetu, pa tudi pred svojim pragom bi lahko našli kaj vprašljivega. Zato je danes o Tibetu pač treba govoriti.