V navezi z Mickom Fowlerjem

Čeprav se z Mickom Fowlerjem preko elektronske pošte poznava že sedem let, se do tega vikenda nisva nikoli srečala in niti pomislil nisem, da bi se kdaj lahko celo navezala na vrv. Toda ko sem zvedel, da ima polet domov šele v nedeljo zvečer, in torej cel dan časa, sem se ojunačil in ga povabil na plezarijo. Takoj je bil za stvar in v mrzlem dopoldnevu sva se pripeljala v Osp.

Micka seveda nisem odpeljal takoj v Babno ali v steno nad vasjo, čeprav sta bili obsijani s soncem in ponujali prijetno plezanje. Micka, ki je že dosti slišal in prebral o Ospu, se je spodobilo povabiti v veliko steno. Ta je bila bolj kot ne še v senci, bilo je mraz in še veter se je vrtinčil čez njene zgornje robove. Od prvotne ideje, da bi se odpravila v Internacionalno ali pa vsaj v Natopirja, je zaradi mraza na koncu ostal le Medo. A tudi najlažja smer v osapski steni je ob nizkih temperaturah povsem zadosten zalogaj, s čemer se je, ko se nama je v smeri vsakemu po dvakrat zanohtalo, strinjal tudi Mick. Po prvem vprašanju na robu stene, če se ima lahko sedaj tudi on za osapskega plezalca, je ogrevanjem svojih rok ugotovil skrivnost slovenskih uspehov v Himalaji, Patagoniji in drugih mrzlih koncih sveta: »Mislim, da ste tako uspešni, ker lahko kvalitetno (v mrazu in vetru) trenirate kar pri sebi na morju«. Potem ko sva poiskala majhno zavetje in se pogovarjala o mnogoterih stvareh – tudi neumnostih - mu je pogled ušel v s soncem obsijano Babno. »Greva še malo tja in upravičeno uporabljava magnezijo?«

Plezalni dan sva sklenila, kakor se seveda spodobi, pri Vikiju v Črnem Kalu. Kava z Mickom je bil moj do sedaj najbolj zabaven plezalski kofe. Popolnoma sproščena zafrkancija in angleški humor v najboljši obliki sta zapečatila plezalsko nedeljo. Človek res nima občutka, da se pogovarja z enim najbolj spoštovanih in vizionarskih alpinistov današnjega časa. Pravzaprav se je potrdilo tisto, kar mi je o Micku že leto poprej povedal še en angleški plezalski in fotografski kolega Ian Parnell, ki je Fowlerja opisal takole: »Micka najbolje opišejo tri oziroma štiri lastnosti.
- je izjemno prijazen človek;
- zelo rad pomaga in z informacijami nikoli ne skopari;
- je zelo skromen
- v pogovoru z njim dobiš občutek, da bi vse, kar je preplezal on, lahko preplezal tudi sam. No, to je pa največja laž na svetu.«

Gotovo pa si bom to plezanje zapomnil tudi po ogromni distanci, s kakršno gleda Mick na sebe in na svoje dosežke. Zbijanje šal o samem sebi in o svojih dogodivščinah ter tudi o uspehih in nagradah (med drugim, da je bila daleč najboljša stvar na podelitvi Zlatega cepina – dobil ga je za prvenstveni vzpon na Siguniang v Sečuanu - to, da si lahko poljubil članico žirije Catherine Destivelle) je bilo nekaj, kar je v našem prostoru precej nenavadno. Mogoče je bilo tudi zato na sobotnem Mickovem predavanju videti med bolj redkimi alpinisti tiste, ki kljub svojim (velikim) uspehom ravno ne mislijo, da s svojim plezanjem delajo čisto zlato.
Na izletu nisem veliko fotografiral. Raje sem užival v pogovorih z Mickom. Spomini ostanejo, fotografije pa se lahko izgubijo (predvsem diasi), digitalne pa lahko požre kakšen prav nesramen računalniški virus.