Friday 25 April 2008

Himalajski biznis (in akcija v Novi Gorici)

Po poročanju spletne strani Mounteverest.net (http://www.mounteverest.net/news.php?id=17225) je država prirediteljica olimpijskih iger plačala Nepalu 120 milijonov Eurov (!) za zaprtje Everesta letošnjo pomlad (do 10. maja), da bodo kitajski alpinisti lahko neovirano prinesli plamenico na vrh. Na isti strani, a v drugi novici (http://www.mounteverest.net/news.php?id=17234), pa piše, da so v baznem taboru na južni strani Everesta celo kitajski policaji v civilu, na drugem taboru pa varnostniki, ki nadzirajo potek časovne omejitve plezanja proti J sedlu in vrhu. Žalostno zanimivo je tudi nadaljevanje obeh čankov.

Medtem, ko si je Nepal "omastio brkove", pa se je zgodila akcija delavcev pri višinskih delih na bloku v Novi Gorici. Napis je dobro znan, vzgibi zanj in njegov namen pa tudi.

Thursday 24 April 2008

Podiplomska vztrajnost

Vztrajnost se včasih izplača in če se po končanem faksu odločiš za dodatno možgansko telovadbo na podiplomskem študiju, te na klasični (predbolonjski poti) čaka poleg nekaj izpitov tudi pisanje in nato še zagovor magistrskega dela. Meni se je slednje dogodilo 14. aprila. Naslov naloge je bil Alpinizem in mediji. Da ne bi preveč filozofiral o tem - čeprav je stvar bolj zanimiva, kot sem si v začetku pisanja predstavljal - bi se rad še enkrat zahvalil vsem, ki ste mi kakorkoli pomagali pri snovi za magistrsko delo, bodisi s posredovanjem podatkov, s pogovorom o temah, ki so me zanimale ali pa kar z različnimi "razpravljanji" (tudi ob pivu) o naši dejavnosti, ki so mi širila obzorja in dajala širši pogled na obravnavano tematiko.

Tuesday 15 April 2008

Kirong, Kodari, Everest

Kirong je majhno mestece na v južnem delu zahodnega Tibeta, ki ga je Heinrich Harrer v svoji knjigi Sedem let v Tibetu opisal kot edini tamkajšnji kraj, kjer imajo celo nekaj gozda. Ko smo se leta 1993 po odpravi na Šiša Pangmo za kratek čas odpeljali še v Kirong, dreves ni bilo nikjer več. Je pa zato v kraju stala ogromna vojaška kasarna. Seveda z dobrim razlogom: južno od Kironga je edini naravni prehod, skozi katerega bi ljudje lahko tudi v večjem številu prišli v Nepal.
Moč Kitajske je (ne samo v tistem delu sveta) ogromna. Sploh ekonomsko, pa tudi vojaško ne sestavljajo njene brigade samo dve in pol patrije in še kakšen pilatus povrhu. To očitno dobro vedo tudi nepalske oblasti, ki so pokleknile pod močjo zahtev svoje severne sosede. Nepalci so sicer dovolili vzpone na Everest že pred 10. majem, a plezalci do tega datuma ne smejo višje od drugega tabora (cca. 6400 m). Prav danes je prišla tudi novica, da so začasno prepovedali tudi opremljanje poti skozi Ledeni slap. In ne samo to, v zraku je tudi prepoved helikopterskih prevozov pod Everest, Nepalci pa bodo menda nadzorovali tudi poročanje po satelitskih telefonih, elektronski pošti itd. Veliki brat severne sosede je pač mogočen in njegova ušesa sežejo tudi čez najvišje gore sveta.
Sicer pa gre Nepalce tudi razumeti. Medtem ko južno od Kironga vproti Nepalu ne teče še nobena cesta (jo pa po besedah Nepalcev načrtujejo), pa pri kraju Kodari obe državi povezuje edina cesta. Speljana je čez most, ki je dovolj trden in širok, da se čez njega lahko pripelje še kaj širšega in težjega od patrije.

Za konec pa še o človekovih pravicah. Te so univerzalne in danes tudi globalne. Ko govorimo o Tibetu, mislimo tudi na Darfur, nekdanji Zaire, pa Guantanamo, marsikakšno drugo državo drugje po svetu, pa tudi pred svojim pragom bi lahko našli kaj vprašljivega. Zato je danes o Tibetu pač treba govoriti.

Friday 11 April 2008

Reklamni film plezalca Timmyja O'Neila

Z znamko alpinistične opreme Petzl me ne vežejo nobene pogodbe (kakor tudi z nobeno drugo) in vso njihovo opremo, ki jo premorem, sem plačal lepo iz svojega žepa. Kljub temu si ne morem kaj, da ne bi malo razširil duhovitega reklamnega filmčka, v katerem odličen ameriški skalni plezalec Timmy O'Neil duhovito reklamira Petzlove plezalne pasove.

Thursday 3 April 2008

GRUH

Nedavno sem spet vzel v roke knjigo z naslovom Gruh. Verjetno le redki sladokusci alpinistične literature poznajo to mojstrovino Eda Deržaja, ki jo je izdal davnega leta 1937. V njej je postavil ogledalo alpinistom in gornikom ter na zelo duhovit način opisal vzroke marsikaterega posameznika, za ukvarjanje s tako plemenito dejavnostjo, kot je alpinizem. Tudi vsa gorniško-alpinistična srenja je lahko prebrala precej pronicljivih ugotovitev pozornega opazovalca hribolazcev in marsikaj od napisanega jim takrat verjetno ni bilo ravno po godu. Ko med občasnim hihitanjem in sem ter tja glasnim smehom prebereš Gruh danes, pravzaprav ugotoviš, da se bistvo alpinistične stvari tudi ni kaj dosti spremenilo. Gruh je nekaj takega kot Hvalnica norosti Erazma Rotterdamskega – knjiga za vse čase. Dobite jo lahko pri kakšnem zbiratelju tovrstne literature ali pa v antikvariatu, a morate čakati nanjo tudi leto ali več...

Za pokušino objavljam dva kratka odlomka o pravilih alpinistične ture in o alpinističnih predavanjih. Upam, da s tem ne kršim avtorskih pravic. Sicer pa mislim, da bi Edo Deržaj dobronamernost mojega ravnanja v celoti razumel...

»Za alpinistično turo veljajo naslednja pravila: ko prispeš v kočo, ki si si jo izbral za izhodišče, se vedi tako, da morebitni izletniki in slični smrtniki takoj zaslutijo, da si alpinist posebne sorte. V pozdrav le pokimaj in sedi s tovarišem v skrajni kot sobe. Tu malomarno odvrzi oprtnik z derezami, vrv in cepin. Če imaš v oprti pravilno razmeščene kline in kladivo, bodo takoj rezko zarožljali. V hipu bodo vse oči uprte v vaju. Nato sedita mrkih obrazov, brez besed, v skrajni kot koče. Ko si prepričan, da so se vaju turisti nagledali, prični s sezuvanjem okovank. To delo spremljaj z žvižganjem kakšne žalostinke. Učinek ne bo izostal. Iz oprte vzemi plezalnike, ki jih še počasneje oblači. Pri tem žvižgaj še otožnejšo melodijo. Posebno rahločutnim damam se bodo že pri tem tvojem opravilu zarosile oči.
Brž ko si obut, si prižgi pipo, ki jo mora vsak dober alpinist imeti. Nato pojdita s tovarišem pred kočo in z daljnogledom intenzivno študirajta steno, ki sta si jo izbrala za cilj. Ne pozabi kazati z roko na steno! Publika mora biti točno informirana. Posebno važno je to pri kočah, ki razpolagajo z velikim daljnogledom na stojalu. S tem je namreč podana garancija, da bodo obiskovalci koče drugi dan zanesljivo opazovali vajin odhod v steno


Nasvet za alpinistična predavanja

»Po vznesenih uvodnih besedah predsednika društva, ki je povabil zmagovalca te in take stene, sledi navadno kratek uvod predavalca samega, ki podčrtava svojo skromnost, nesebičnost in veliko ljubezen do gora. Sledi kratko poročilo o trening-turah in o pripravah, ki so bile potrebne za vzpon, o katerem namerava govoriti.
Nato začne z opisovanjem vzpona, ki mora biti sestavljen tako, da se težkoče stopnjujejo od minute do minute in dosežejo svoj višek v tem, da se je moral predavalec s tovarišem skoraj vrniti, a da se mu je vendar posrečilo zmagati v tej borbi 'na življenje in smrt'. Nevarnosti se polagoma zmanjšujejo in prenehajo z izstopom na vrhu. Ne pozabi živahno opisati prisrčnega sprejema, ki sta ga bila s tovarišem deležna na vrhu, v koči in v planinskih hotelih.
Pri opisovanju naj ne manjka bomb kakor: 'plazovi so grmeli v dolino, zapadno kamenje je vršalo mimo naših glav, roke in kolena so krvavele...itd.' Poudarjaj, da je bilo življenje tovariša v tvojih rokah; patetično povzidguj svoje brezmejno junaštvo, zdaj to lahko nemoteno storiš. Sploh se vedi tako, da imajo poslušalci občutek, da so poslušalci deležni posebne milosti, če sede tu ter poslušajo in gledajo junaka-polboga, ki ga je usoda izbrala, da poveličuje gorski svet