Sunday 8 June 2008

SELITEV

Vse redne in občasne obiskovalce mojega bloga oziroma spletnika obveščam, da se je moje pisanje preselilo na spletno stran RTV Slovenija. Najdete me med pišočimi gosti oziroma na direktnem naslovu
Tam si že lahko preberete dva prispevka o 30-letnici prvega vzpona brez dodatnega kisika na Everest in o novi smeri na Ama Dablam.
Hvala za razumevanje,

Urban

Sunday 25 May 2008

Marjan Žiberna: BAZNI ŠČUREK

Ščurki niso sicer najbolj prijetne in zaželjene živali, toda njihovi daljni sorodniki, med katere sodijo tudi bazni ščurki Scurkus basis, znajo biti čisto prijazni prebivalci izhodiščnih taborov kakšne himalajske odprave.
Toda podvrsta baznih ščurkov, kot je Scurkus basis Gibernaus, premore celo številne kvalitete: je pismen, razgledan, nemoteč, ima očiten dar opazovanja. Takšen je tudi Marjan Žiberna, avtor literariziranega potopisa z naslovom Bazni ščurek. Zaradi prej omenjenih lastnosti in netipičnega položaja baznega ščurka v alpinistični odpravi, je Žiberna lahko napisal knjigo z izvirnim pogledom na himalajsko odpravo. Zgodbe s takšnega zornega kota ne more napisati noben uradni član odprave, ne plezalec, niti zdravnik in tudi novinar ne. To je knjiga, ki jo lahko napiše samo bazni ščurek prav posebne (pod)vrste.

Thursday 15 May 2008

Sweet Home Himalaya

Juanito Oiarzabal je 52-letni baskovski možakar, ki že dalj časa slovi kot eden najuspešnejših Himalajcev. V nekem intervjuju je dejal, da so ga nekdaj bolj zanimala druga alpinistična področja, npr. nižje gore in tehnično zahtevnejše stene, da pa se je za osemtisočake odločil zaradi tega, ker je v Španiji lahko dobil sponzorje samo za odprave na najvišje gore sveta. Po dobrem desetletju je postal šesti človek na svetu z vsemi osemtisočaki in četrti, ki je prišel na njihove vrhove brez dodatnega kisika. A njegov himalajski duh je bil izpuščen iz steklenice že dolgo pred zadnjim osemtisočakom in ga očitno ne mika več nazaj. Po 14. osemtisočaku se namreč Juanito Oiarzabal ni niti malo ustavil in je pred nekaj dnevi, ko se je že drugič povzpel na vrh Makaluja, zabeležil že svoj 22. (!!!) vzpon na vrh višji od 8000 metrov. Na Čo Oju je bil štirikrat, na K2 dvakrat, prav tolikokrat tudi na Makaluju in Gašerbrumu II, itd.
Za popestritev svoje bere 35 himalajskih odprav, je vmes še prečil Grenlandijo in prepešačil puščavo Taklamakan.
Več - predvsem za špansko beroče - na www.juanitooiarzabal.com

Monday 12 May 2008

Haute Route v enem dnevu

Marsikateri ljubitelj turnega smučanja pozna slovito potovanje na smučeh, ki vodi od Chamonixa do Zermata. Čeprav so možne številne variante turnosmučarskega prečenja dela zahodnih Alp, pa večina smučarjev s potjo opravi v 6-7 dneh. Toda Francoza nekdanja odlična tekmovalna turna smučarja Lionel Bonnel in Stephane Brosse sta Hute Route opravila z neverjetno naglico in prišla na Cilj v Zermatt v manj kot 24 urah. Natančen čas podviga, ki sta ga opravila 2. maja, je 21 ur in 11 minut. Silovit tempo na približno 60 miljah dolgi poti, ki sta jo opravila le z lastno močjo in sama nosila tudi vso opremo, je spodnesel njunega prijatelja, ki je moral sredi ture odnehati. Kaj več o tej turi lahko povedo tisti, ki so jo opravili, nam drugim pa že bežen pogled na zemljevid in hiter seštevek višinske razlike (več kot 7000 metrov vzpona in nekoliko manj spusta) pove, kako močna sta Francoza. Več na www. climbing.com.

Pravkar mi je svoje fotografije s Haute Route poslal GV Klemen Gričar, ki je letos vodil to turo dvakrat - v aprilu in na začetku maja.













































Friday 9 May 2008

Reportaža o poklicnih gasilcih

Jutri v soboto 20. maja, bo v Objektivu - sobotni prilogi Dnavnika - bo objavljena moja reportaža o poklicnih gasilcih. Čeprav se je sem ter tja dobro odstraniti iz plezalskih vsebin in krogov, pa brez klajmberjev tudi v tem primeru na srečo ni šlo. Glavni informator in človek, ki me je gostil v ljubljanski poklicni gasilski brigadi in mi odprl marsikatera vrata, je nihče drug kot škofjeloška plezalska legenda Cac Langerholc. Za več informacij in upam, da zanimivega branja tudi, pa bi bilo treba do prve trafike.

Sunday 4 May 2008

Spominska smer Tine Jakofčič

V soboto sva se s Pavletom podala v Kogel in nezgažen sneg pod steno je govoril, da sva vsaj v prvomajskih praznikih prva zakoračila pod to steno. Prva pa sva verjetno tudi ponovila smer, ki jo je Pavle z Zvonetom Drobničem kot prvi preplezal davnega leta 1980. Zakaj je samevala dolgih 28 let, mi ni povsem jasno. Smer je lepa, z uporabo nekaj tehnike ni pretežka, zgornji del je vsaj tako lep kot sosednji Zupan, morda mestoma še malo težji.

Pravzaprav sva šla pogledat, če gre smer tudi na frej. Že prvo tehnično mesto je bilo (ne samo zaradi nekoliko mokre poči) dovolj zaguljeno za oceno okoli VIII, plošča pod gredino pa (vsaj meni) ostaja uganka in tudi izziv za prave "platenmajstre".


Tretjega maja je še malo zeblo v prste na rokah, poleg skromno odmerjenih obdobij sončka, sva bila deležna še manjše snežne plohe in jutranjih kapljic iz ne prav obetajočih oblakov. Sicer pa na Podih še vlada prava zima.

Friday 25 April 2008

Himalajski biznis (in akcija v Novi Gorici)

Po poročanju spletne strani Mounteverest.net (http://www.mounteverest.net/news.php?id=17225) je država prirediteljica olimpijskih iger plačala Nepalu 120 milijonov Eurov (!) za zaprtje Everesta letošnjo pomlad (do 10. maja), da bodo kitajski alpinisti lahko neovirano prinesli plamenico na vrh. Na isti strani, a v drugi novici (http://www.mounteverest.net/news.php?id=17234), pa piše, da so v baznem taboru na južni strani Everesta celo kitajski policaji v civilu, na drugem taboru pa varnostniki, ki nadzirajo potek časovne omejitve plezanja proti J sedlu in vrhu. Žalostno zanimivo je tudi nadaljevanje obeh čankov.

Medtem, ko si je Nepal "omastio brkove", pa se je zgodila akcija delavcev pri višinskih delih na bloku v Novi Gorici. Napis je dobro znan, vzgibi zanj in njegov namen pa tudi.

Thursday 24 April 2008

Podiplomska vztrajnost

Vztrajnost se včasih izplača in če se po končanem faksu odločiš za dodatno možgansko telovadbo na podiplomskem študiju, te na klasični (predbolonjski poti) čaka poleg nekaj izpitov tudi pisanje in nato še zagovor magistrskega dela. Meni se je slednje dogodilo 14. aprila. Naslov naloge je bil Alpinizem in mediji. Da ne bi preveč filozofiral o tem - čeprav je stvar bolj zanimiva, kot sem si v začetku pisanja predstavljal - bi se rad še enkrat zahvalil vsem, ki ste mi kakorkoli pomagali pri snovi za magistrsko delo, bodisi s posredovanjem podatkov, s pogovorom o temah, ki so me zanimale ali pa kar z različnimi "razpravljanji" (tudi ob pivu) o naši dejavnosti, ki so mi širila obzorja in dajala širši pogled na obravnavano tematiko.

Tuesday 15 April 2008

Kirong, Kodari, Everest

Kirong je majhno mestece na v južnem delu zahodnega Tibeta, ki ga je Heinrich Harrer v svoji knjigi Sedem let v Tibetu opisal kot edini tamkajšnji kraj, kjer imajo celo nekaj gozda. Ko smo se leta 1993 po odpravi na Šiša Pangmo za kratek čas odpeljali še v Kirong, dreves ni bilo nikjer več. Je pa zato v kraju stala ogromna vojaška kasarna. Seveda z dobrim razlogom: južno od Kironga je edini naravni prehod, skozi katerega bi ljudje lahko tudi v večjem številu prišli v Nepal.
Moč Kitajske je (ne samo v tistem delu sveta) ogromna. Sploh ekonomsko, pa tudi vojaško ne sestavljajo njene brigade samo dve in pol patrije in še kakšen pilatus povrhu. To očitno dobro vedo tudi nepalske oblasti, ki so pokleknile pod močjo zahtev svoje severne sosede. Nepalci so sicer dovolili vzpone na Everest že pred 10. majem, a plezalci do tega datuma ne smejo višje od drugega tabora (cca. 6400 m). Prav danes je prišla tudi novica, da so začasno prepovedali tudi opremljanje poti skozi Ledeni slap. In ne samo to, v zraku je tudi prepoved helikopterskih prevozov pod Everest, Nepalci pa bodo menda nadzorovali tudi poročanje po satelitskih telefonih, elektronski pošti itd. Veliki brat severne sosede je pač mogočen in njegova ušesa sežejo tudi čez najvišje gore sveta.
Sicer pa gre Nepalce tudi razumeti. Medtem ko južno od Kironga vproti Nepalu ne teče še nobena cesta (jo pa po besedah Nepalcev načrtujejo), pa pri kraju Kodari obe državi povezuje edina cesta. Speljana je čez most, ki je dovolj trden in širok, da se čez njega lahko pripelje še kaj širšega in težjega od patrije.

Za konec pa še o človekovih pravicah. Te so univerzalne in danes tudi globalne. Ko govorimo o Tibetu, mislimo tudi na Darfur, nekdanji Zaire, pa Guantanamo, marsikakšno drugo državo drugje po svetu, pa tudi pred svojim pragom bi lahko našli kaj vprašljivega. Zato je danes o Tibetu pač treba govoriti.

Friday 11 April 2008

Reklamni film plezalca Timmyja O'Neila

Z znamko alpinistične opreme Petzl me ne vežejo nobene pogodbe (kakor tudi z nobeno drugo) in vso njihovo opremo, ki jo premorem, sem plačal lepo iz svojega žepa. Kljub temu si ne morem kaj, da ne bi malo razširil duhovitega reklamnega filmčka, v katerem odličen ameriški skalni plezalec Timmy O'Neil duhovito reklamira Petzlove plezalne pasove.

Thursday 3 April 2008

GRUH

Nedavno sem spet vzel v roke knjigo z naslovom Gruh. Verjetno le redki sladokusci alpinistične literature poznajo to mojstrovino Eda Deržaja, ki jo je izdal davnega leta 1937. V njej je postavil ogledalo alpinistom in gornikom ter na zelo duhovit način opisal vzroke marsikaterega posameznika, za ukvarjanje s tako plemenito dejavnostjo, kot je alpinizem. Tudi vsa gorniško-alpinistična srenja je lahko prebrala precej pronicljivih ugotovitev pozornega opazovalca hribolazcev in marsikaj od napisanega jim takrat verjetno ni bilo ravno po godu. Ko med občasnim hihitanjem in sem ter tja glasnim smehom prebereš Gruh danes, pravzaprav ugotoviš, da se bistvo alpinistične stvari tudi ni kaj dosti spremenilo. Gruh je nekaj takega kot Hvalnica norosti Erazma Rotterdamskega – knjiga za vse čase. Dobite jo lahko pri kakšnem zbiratelju tovrstne literature ali pa v antikvariatu, a morate čakati nanjo tudi leto ali več...

Za pokušino objavljam dva kratka odlomka o pravilih alpinistične ture in o alpinističnih predavanjih. Upam, da s tem ne kršim avtorskih pravic. Sicer pa mislim, da bi Edo Deržaj dobronamernost mojega ravnanja v celoti razumel...

»Za alpinistično turo veljajo naslednja pravila: ko prispeš v kočo, ki si si jo izbral za izhodišče, se vedi tako, da morebitni izletniki in slični smrtniki takoj zaslutijo, da si alpinist posebne sorte. V pozdrav le pokimaj in sedi s tovarišem v skrajni kot sobe. Tu malomarno odvrzi oprtnik z derezami, vrv in cepin. Če imaš v oprti pravilno razmeščene kline in kladivo, bodo takoj rezko zarožljali. V hipu bodo vse oči uprte v vaju. Nato sedita mrkih obrazov, brez besed, v skrajni kot koče. Ko si prepričan, da so se vaju turisti nagledali, prični s sezuvanjem okovank. To delo spremljaj z žvižganjem kakšne žalostinke. Učinek ne bo izostal. Iz oprte vzemi plezalnike, ki jih še počasneje oblači. Pri tem žvižgaj še otožnejšo melodijo. Posebno rahločutnim damam se bodo že pri tem tvojem opravilu zarosile oči.
Brž ko si obut, si prižgi pipo, ki jo mora vsak dober alpinist imeti. Nato pojdita s tovarišem pred kočo in z daljnogledom intenzivno študirajta steno, ki sta si jo izbrala za cilj. Ne pozabi kazati z roko na steno! Publika mora biti točno informirana. Posebno važno je to pri kočah, ki razpolagajo z velikim daljnogledom na stojalu. S tem je namreč podana garancija, da bodo obiskovalci koče drugi dan zanesljivo opazovali vajin odhod v steno


Nasvet za alpinistična predavanja

»Po vznesenih uvodnih besedah predsednika društva, ki je povabil zmagovalca te in take stene, sledi navadno kratek uvod predavalca samega, ki podčrtava svojo skromnost, nesebičnost in veliko ljubezen do gora. Sledi kratko poročilo o trening-turah in o pripravah, ki so bile potrebne za vzpon, o katerem namerava govoriti.
Nato začne z opisovanjem vzpona, ki mora biti sestavljen tako, da se težkoče stopnjujejo od minute do minute in dosežejo svoj višek v tem, da se je moral predavalec s tovarišem skoraj vrniti, a da se mu je vendar posrečilo zmagati v tej borbi 'na življenje in smrt'. Nevarnosti se polagoma zmanjšujejo in prenehajo z izstopom na vrhu. Ne pozabi živahno opisati prisrčnega sprejema, ki sta ga bila s tovarišem deležna na vrhu, v koči in v planinskih hotelih.
Pri opisovanju naj ne manjka bomb kakor: 'plazovi so grmeli v dolino, zapadno kamenje je vršalo mimo naših glav, roke in kolena so krvavele...itd.' Poudarjaj, da je bilo življenje tovariša v tvojih rokah; patetično povzidguj svoje brezmejno junaštvo, zdaj to lahko nemoteno storiš. Sploh se vedi tako, da imajo poslušalci občutek, da so poslušalci deležni posebne milosti, če sede tu ter poslušajo in gledajo junaka-polboga, ki ga je usoda izbrala, da poveličuje gorski svet

Wednesday 26 March 2008

Po vodi navzgor

Nedavno je zima še zadnjič (predzadnjič ?) udarila s svojim repom po deželi slovenski. Pred dobrim mesecem pa je predzadnjič zavirhal čez rodno grudo tudi GEO in v njem zadnji članek z gorniško tematiko. "Po vodi navzgor" je bil naslov osemstranskega prispevka izpod peresa mene, kot takega. V besedi in sliki je prikazoval plezanje po naših zamrznjenih slapovih.











V ogled ponujam nekaj fotk iz omenjenega članka v upanju, da bo naslednja zima bolj radodarna z nizkimi temperaturami, večjim številom slapov tako doma kot vobče. Mogoče bom potem lahko naredil spet kakšno fajn fotko. Za prvo nisem tako zelo prepričan, za fotkanje pa vseeno ostajam (zmerni) optimist.

















Za bolj radovedne: Na fotkah plezajo Aljaž Anderle, Simon Wandeler in Tomo Česen.

Monday 17 March 2008

Danke Dojčland!



Nedavno tega sem prejel obvestilo, da so nemški lastniki slovenskega založnika ukinili revijo GEO, ki je bila zadnji dve leti moj največji naročnik. Zelo zanimivo je, da posemezne številke revije niso prinašale izgube. Razlog je bil torej turbokapitalističen: dobiček je bil premajhen.
Za eno od GEOvih številk, ki torej nikoli ne bodo izšle, sem - nevedoč za skorajšnje drastične ukrepe - pripravil članek o slovenskem gorskem vodništvu. Pogovori, da reportažo objavijo
nekje drugje, že potekajo, za pokušino pa nekaj fotk iz letošnjega Chamonixa, kjer sem s fotoaparatom spremljal gorskega vodnika Klemena Gričarja, ki je takrat v okolici Mont Blanca vodil angleške in francoske goste. Takoj ko zvem kaj bolj natančnega o objavi tega članka oziroma reportaže, pa seveda javim.
Še nekaj o fotografijah. Posnete so bile na smučarski turi čez Valee
Blanche in pri vodenju po grebenu Cosmique na Aig. du Midi.


Monday 3 March 2008

BASE s Cerro Torreja

Nenavadno lepo vreme za Patagonijo je v letošnji glavni sezoni botrovalo številnim odličnim vzponom tako v skupini gora okoli Fitz Roya kakor tudi v Painah. Prelomnih uspehov niso dosegli le plazlci, pač pa tudi padalci oziroma BASE jumperji. Že nekaj let so poskušali s skokom s Cerro Torreja, ki pa se jim je pošteno upiral. Kot lahko preberemo na blogu spletne strani Alpinista (http://www.alpinist.com/) vsekakor vse do letošnjega 25. februarja, ko je z njega uspelo skočiti Valeriju Rozovu, ki je tudi sicer znan po tovrstnih podvigih - med drugim je skočil tudi čez severno steno Jorassov. S t. i. wing suitom se je pognal v globočino tudi s Torreja in letel kar minuto in dvajset sekund, preden je 1450 metrov nižje odprl padalo. Tik pred pristankom pa je naletel na resne težave, ko je prijadral v močne vetrne vrtince. Po 15 minutah boja je bil tudi tem kos in nato pristal na varnih tleh. Kako dolgo so z vrha abzajlali njegovi kameradi, Alpinist ne poroča...
Še to: Vprašanje je, če bi to Valeriju uspelo brez Slovencev. Njegovo posebno lahko padalo je izdelal kdo drug kot Stane Krajnc in njegovo podjetje Atair iz Škofje loke, eden najkakovostnejših izdelovalcev padal za BASE na svetu.

Monday 18 February 2008

V navezi z Mickom Fowlerjem

Čeprav se z Mickom Fowlerjem preko elektronske pošte poznava že sedem let, se do tega vikenda nisva nikoli srečala in niti pomislil nisem, da bi se kdaj lahko celo navezala na vrv. Toda ko sem zvedel, da ima polet domov šele v nedeljo zvečer, in torej cel dan časa, sem se ojunačil in ga povabil na plezarijo. Takoj je bil za stvar in v mrzlem dopoldnevu sva se pripeljala v Osp.

Micka seveda nisem odpeljal takoj v Babno ali v steno nad vasjo, čeprav sta bili obsijani s soncem in ponujali prijetno plezanje. Micka, ki je že dosti slišal in prebral o Ospu, se je spodobilo povabiti v veliko steno. Ta je bila bolj kot ne še v senci, bilo je mraz in še veter se je vrtinčil čez njene zgornje robove. Od prvotne ideje, da bi se odpravila v Internacionalno ali pa vsaj v Natopirja, je zaradi mraza na koncu ostal le Medo. A tudi najlažja smer v osapski steni je ob nizkih temperaturah povsem zadosten zalogaj, s čemer se je, ko se nama je v smeri vsakemu po dvakrat zanohtalo, strinjal tudi Mick. Po prvem vprašanju na robu stene, če se ima lahko sedaj tudi on za osapskega plezalca, je ogrevanjem svojih rok ugotovil skrivnost slovenskih uspehov v Himalaji, Patagoniji in drugih mrzlih koncih sveta: »Mislim, da ste tako uspešni, ker lahko kvalitetno (v mrazu in vetru) trenirate kar pri sebi na morju«. Potem ko sva poiskala majhno zavetje in se pogovarjala o mnogoterih stvareh – tudi neumnostih - mu je pogled ušel v s soncem obsijano Babno. »Greva še malo tja in upravičeno uporabljava magnezijo?«

Plezalni dan sva sklenila, kakor se seveda spodobi, pri Vikiju v Črnem Kalu. Kava z Mickom je bil moj do sedaj najbolj zabaven plezalski kofe. Popolnoma sproščena zafrkancija in angleški humor v najboljši obliki sta zapečatila plezalsko nedeljo. Človek res nima občutka, da se pogovarja z enim najbolj spoštovanih in vizionarskih alpinistov današnjega časa. Pravzaprav se je potrdilo tisto, kar mi je o Micku že leto poprej povedal še en angleški plezalski in fotografski kolega Ian Parnell, ki je Fowlerja opisal takole: »Micka najbolje opišejo tri oziroma štiri lastnosti.
- je izjemno prijazen človek;
- zelo rad pomaga in z informacijami nikoli ne skopari;
- je zelo skromen
- v pogovoru z njim dobiš občutek, da bi vse, kar je preplezal on, lahko preplezal tudi sam. No, to je pa največja laž na svetu.«

Gotovo pa si bom to plezanje zapomnil tudi po ogromni distanci, s kakršno gleda Mick na sebe in na svoje dosežke. Zbijanje šal o samem sebi in o svojih dogodivščinah ter tudi o uspehih in nagradah (med drugim, da je bila daleč najboljša stvar na podelitvi Zlatega cepina – dobil ga je za prvenstveni vzpon na Siguniang v Sečuanu - to, da si lahko poljubil članico žirije Catherine Destivelle) je bilo nekaj, kar je v našem prostoru precej nenavadno. Mogoče je bilo tudi zato na sobotnem Mickovem predavanju videti med bolj redkimi alpinisti tiste, ki kljub svojim (velikim) uspehom ravno ne mislijo, da s svojim plezanjem delajo čisto zlato.
Na izletu nisem veliko fotografiral. Raje sem užival v pogovorih z Mickom. Spomini ostanejo, fotografije pa se lahko izgubijo (predvsem diasi), digitalne pa lahko požre kakšen prav nesramen računalniški virus.

Wednesday 6 February 2008

Zdaj pa še mladci

Švicarska mladca Simon Anthamatten (1983) in Roger Schali (1978) sta konec januarja prebrzela Klasično smer v Eigerju v 6 urah in 50 minutah, kar do sedaj je najhitrejši čas za navezo (med solisti je še vedno najhitrejši Ueli Steck s časom 3 ure in 54 minut). Vzpon sta opravila en teden po Anthamattnovi zmagi na tekmovanju za svetovni pokal v lednem plezanju v Val Daoni. Simon sicer Klasične smeri ni še nikoli splezal v celoti (je pa zato prosto ponovil Japonsko diretissimo), Roger pa jo je pred tem preplezal devetkrat.
Več o tem vzponu na

Monday 4 February 2008

Čarovnije tudi za 50. rojstni dan

Mauriziu Zanolli oziroma Manolu niso kar tako dali vzdevka "Čarovnik". Prislužil si ga je predvsem s svojimi drznimi vzponi v osemdestih letih, ko je s sprotnim nameščanjem varovanja preplezal številne hudo težke smeri v velikih dolomitskih stenah. Ni čudno, da kar nekaj izmed teh še nima ponovitve. Bolj malo znano je tudi, da je pri nekaterih dolomitskih prvenstvenih vzponih preplezal tudi smeri sedme stopnje brez varovanja, samo z magnezijo in plezalniki. Predvsem v plezališčih je svoje sledi pustil tudi v naši bližini. Njegova Malvazija v Dvigradu na primer po skoraj 20 letih še nima ponovite...

Tudi na "stara"leta Manolo ne počiva. Pred kakšnim dobrim letom je v Švici ponovil Bain du sang (Krvava kopel) z oceno 9a. Malo zatem je v Dolomitih opremil in preplezal več raztežajev dolgo smer Solo per vecchi guerrieri (Samo za stare vojake), za katero je predlagal oceno nekje med 8c in 9a. Čisto na koncu lanskega leta je Manolo udaril še enkrat. Ponovno se je vrnil v švicarsko plezališče St. Loup in za svoj 50. rojstni dan uspel smeri Bimbaluna 9a/a+. Manolo je torej kot vino - starejši je, boljši je.

Obe fotografiji Manola med plezanjem v Rovinju sem naredil nekega zelo mrzlega zimskega jutra, ko se je samo zaradi fotografiranja neogret skrajno elegantno sprehajal gor in dol po eni smeri tam okoli 7a...
Več o Manolu in njegovem zadnjem podvigu pa dobite na strani Planetmountain.com.

Saturday 2 February 2008

Navigator Juš

"Kartu čitaj i seljaka pitaj", je bila prva modrost, ki smo jo dobili v svoje brucovske glave pri študiju geografije. Znanje se seveda prenaša iz roda v rod in tako sedaj Juš skrbi, da njegov ati (in vsa družina, če se pridruži) na fotografskem "assignementu" ne tava naokoli kar tako, na slepo. No, grad Hmeljnik v ozadju že nekaj desetletij ne deluje, seljaki oziroma tlačani so se že zdavnaj urbanizirali v Novem mestu, namesto njih pa so pognali vinogradi in zidanice. Pa kaj bi kakršnekoli lokalce spraševali, kako priti do Hmeljnika, če pa imamo za takšne primere kar Juša.

Friday 1 February 2008

dogajali in odmevali smo v januarju

Zgodba in in fotke z našega lanskega plezalskega izleta na sever Norveške so očitno precej popularne. Reportažo na šestih straneh o našem tamkajšnjem plezanju so objavili še v poljski reviji Gory, stran manj pa so nam namenili v slovenski izdaji Men's Healtha. V prvi letošnji številki so me s hribovsko – plezalnimi zimskimi fotkami gostili še v fotogaleriji revije O osebnosti.
V januarski številki revije GEO pa je bila objavljena moja daljša reportaža o slovenskih mostovih. Pisanja in predvsem fotografiranja mostov sem se lotil zelo previdno, ker nisem natančno vedel, kaj naj s tistimi loki čez reke in doline. Pa sem spoznal, da mostovi niso samo konstrukcije iz različnih materialov, ampak še mnogo več. Na koncu mi je bilo kar malo žal, da sem moral skleniti fotografiranje teh elegantnih gradbenih mojstrovin...

Pa še to. Po petih mesecih »porodniškega dopusta« sem šel spet v hribe. Z Lačnom, Flisom in Tadejem smo odrinili naravnost v Loško steno, ki pa je bila očitno edina strmal v naših bregih, ki ni premogla razmer, tako da smo bili še za dne na pivu. Pa je bilo fajn dvigniti rit, vstati ob treh zjutraj, vonjati zasneženo steno, se premigati in zašvicati ter – kakopak - ob tajkunski zlatorumeni pijači poslušati štorije zgovornih plezalskih kolegov. Mala zmaga.






















Monday 21 January 2008

Gobec in godca

Takšen je bil naslov ure pravljic pred nekaj dnevi v Cankarjevem domu. Dve malo daljši in za otroke kar nekoliko zahtevni pravljici, ki pa sta bili gotovo zanimivi staršem, so besedno in zvočno uprizorili Jure Longyka, Boštjan Gombač in Žiga golob. Eden je pravljico pripovedoval, medtem ko sta druga dva "zvočila" oziroma ga podpirala z improvizirano glasbo. Dogodka smo se družinsko udeležili, na ogled pa ponujam nekaj fotk.














































Thursday 10 January 2008

Nova fotografska knjiga o gorah

Iz najnižje evropske dežele je prišla novica o novi fotografski gorniški knjigi z naslovom Vertical Vision. V njej najdemo gorniško fotografijo v razponu od -5 pa vse do 8000 metrov. Avtorja sta priznana nizozemska fotografa in alpinista mlajše generacije Menno Boermans in Melvin Redeker, ki sodelujeta s številnimi revijami in proizvajalci alpinistične opreme. Na spodnji povezavi si lahko ogledate kratko predstavitev njunega knjižnega prvenca, več podatkov o njima in tudi naročilnico za knjigo, ki pomeni svež fotografski pogled na različne gorniške dejavnosti.

Sunday 6 January 2008

pregled 2007

Ker me precej ljudi vseskozi sprašuje, kaj trenutno počnem, sem se odločil, da vse zainteresirane informiram naenkrat. Zategadelj - Urban goes public! - in evo tukaj so novice, ki jih kanim ažurirati takoj, ko se mi bo to zdelo potrebno. Poleg novic o moji malenkosti pa bom posredoval še kakšno (upam da) koristno ali zanimivo informacijo. Moja osrednja stran sicer še vedno ostaja
http://www.urbangolob.com/




Pred začetkom seveda najpomembnejša stvar: oktobra smo dobili sinčka in bratca Gala.

Zdaj pa nekaj drugih pomembnejših zadev iz lanskega leta...

- Kot fotograf in plezalec sem se udeležil dvotedenskega izleta na sever Norveške. Pridružil sem se Aljažu Anderletu (http://www.anderle.info/) in Klemenu Premrlu pri odkrivanju skorajda neznanih območij za ledno plezanje na skrajnem severu Evrope, visoko nad polarnim krogom. Vreme je bilo slabo, splezali smo manj kot smo nameravali, fotografije pa so dobro uspele (glej nadaljevanje).

- Sodelovati sem začel z dunajsko fotografsko agencijo Anzenberger (http://www.anzenberger.com/)

- Največ člankov in reportaž so mi objavili v slovenski izdaji revije Geo (http://www.geo.si/)
Najodmevnejše med njimi so bile: Vsakdanje življenje sestre Judite, Slovenske avtohtone pasme psov, Ekstremna slovenska delovna mesta, Zapuščina Ivana Jagra, itd., pogosto sem bil s svojimi članki prisoten v Adria Inflight Magazinu. Pripravljati sem začel tudi rubriko MH Avantura v slovenski izdaji Men's Healtha. Če sklenemo s slovenskimi inačicami tujih revij, naj omenim še članek v Playboyu o slovenski Jazz sceni.
- Z nekaj fotografijami sem sodeloval v julijski številki National Geographic Slovenija pri članku o topljenju ledenikov, v Nedelu pa je izšla odmevna reportaža o turi z gorskim vodnikom.

- Na področju gorniške fotografije sem začel sodelovati z angleško revijo CLIMB, kjer so objavili članek o slovenskem alpinizmu in izbor nekaj klasičnih smeri v Julijskih Alpah. Prav tako so v francoski reviji Vertical uporabili nekaj mojih fotografij za članek o plezanju v slabem vremenu. -

-Najboljša novica pa je prišla decembra, ko so v francoski reviji Montagnes magazine objavili 12-stransko reportažo o plezanju na severnem Norveškem, eno fotografijo pa so natisnili celo na naslovnici. To je (za revijami Desnivel, Klettern, Campo Base in Gory) moja peta evropska naslovnica.
Pri tujih revijah omenim še objavo šestih mojih fotografij na spletni strani revije Alpinist. V okviru rubrike Fotograf meseca oziroma »Wallpaper« so moje delo predstavili v novembru.

-Kot fotograf še naprej uspešno sodelujem z Mammutom, ki mu dobro družbo dela tudi Black Diamond.

-Odzval sem se tudi povabilu slovenskega dela Movement teama (švicarski proizvajalec najboljših freeride in podobnih smuči). Zdaj vsi člani nestrpno čakamo na pošten sneg, da kaj dobrega odpeljemo...



Še plezanje. Količinsko plezarije ni bilo prav veliko, kolikor sem pač lahko zmogel med delom, vzgajanjem otrok, študijem, itd. Vseeno sem uspel preplezati pet novih smeri. Tri izmed njih so v SZ steni Prisanka: Lepotica je Zver (VI+, A1, 550 m, Pavle Kozjek), V Leru (V+, 250 m, Nina Kopčavar) in Strašni mišek (VI-, 350 m, Marjan Kovač). Eno sva s Klemenom Premrlom preplezala na Norveškem (Ha en fin dag, 5, 270 m, zaledeneli slap), morda najtežja pa je bila Čmrlja (VIII, 400 m, Tadej Golob) v Plešivcu (Loška stena), sicer dolgoleten Tadejev projekt.
Še posebej pa mi je pri srcu zgodnje poletni vzpon čez Zeleniške špice, ki ne bi bil nič posebnega, če ne bi zanj potreboval od parkirišča v Kamniški Bistrici in nato še do vrha Planjave samo 2 uri in 17 minut.
Pri plezanju še to, da sem še naprej »lokalni korespondent« oziroma informator za revijo Alpinist in da sem bil tudi letos uradni fotograf na zaključku svetovnega pokala v športnem plezanju v Kranju.








PRESTOP NA BLOG


Novoletne praznike sem preždel v postelji z jagodnim izborom rotavirusa v črevesju. V že malo boljšem stanju sem z različnih medikamentov prestopil na blog...
Prva resnejša objava sledi v kratkem...